Predaja ključa

Predaja ključa

PREDAJA KLJUČA

Bliža se konec šolskega leta in devetošolci generacije 2014–23 so uspešno predali ključ novi generaciji. Ampak ta predaja ključa ni potekala čisto brez boja. Osmošolci so se morali za ključ pošteno potruditi. Najprej so morali opraviti izziv, s katerim so se dokazali, da so uspešni pesniki. Nato pa je sledil preizkus fizičnih spretnosti, test sluha in kviz. Po vsem tem boju in zaprisegi so devetošolci presodili, da si osmošolci ključ zaslužijo. S tem dejanjem in z valeto se zaključuje pot še ene generacije na OŠ Muta: GENERACIJE 2014–2023.

Šola v naravi – 7. razred

Šola v naravi – 7. razred

Četrti dan

Zjutraj smo se zbudili ob sedmih in se pripravili za zajtrk.

Po okusnem zajtrku smo imeli orientacijski pohod. Razdelili smo se v 10 skupin po tri učence. Vsaka skupina je morala iti do vsake kontrolne točke, kjer so morali izpolniti vse dane naloge. Po pohodu smo šli na igrišče, kjer smo igrali med dvema ognjema in nogomet. Nato smo se odpravili na kosilo. Za kosilo smo imeli kremno juho in pečenega piščanca. Po kosilu smo šli na kratek sprehod do Nebes. Tam je bil zelo lep razgled na Julijske Alpe in na dolino. Izvedeli smo, kako je nastala reka Soča.

Ko smo se vrnili v dom, smo imeli delavnico kamišibaja, kjer smo si morali izmisliti svojo zgodbo o krivopeti, bajeslovnem bitju iz teh krajev. Nato smo imeli večerjo. Zvečer smo imeli zaključni večer. Predstavili smo svoj kamišibaj, kvize, ples in vsebino knjig, ki smo jih brali cel teden. Potem smo se uredili in še zadnjič šli spat. Sedaj pa se že veselimo odhoda domov.

Žiga Palko, 7. a, in Žiga Koprivnik, 7. b

Tretji dan

Današnji dan smo začeli ob 7. uri kot po navadi. Za tem je sledilo pospravljanje sobe, pripravljanje na dan in zajtrkovanje.

Po zajtrku smo se šli pripravit na dopoldanski pohod po Poti miru. Na poti smo  pridobili veliko informacij o prvi svetovni vojni. Sredi poti nas je presenetil rahel dež. Naša cilj je bil muzej na prostem. V muzeju smo si ogledali rove iz prve svetovne vojne in se po njih sprehodili. V enem izmed večjih rovov smo se pogovorili o grozotah vojne in si skušali predstavljati, kaj vse so takratni vojaki doživljali. Na poti domov smo uživali v enem izmed najlepših razgledov na Krn in sosednje gore.

Ko smo se vrnili, nas je čakalo toplo kosilo. Po kosilu smo si morali malce odpočiti, saj nas je pot izmučila. Po počitku smo se z učitelji odpravili na popoldanske dejavnosti. Razdelili smo se na dečke in deklice ter se preizkusili v lokostrelstvu. Potem smo se odpravili v kuhinjo, kjer smo skupaj pripravili tradicionalne kobariške štruklje, s katerimi smo se posladkali po večerji.

Po večernem počitku smo načrtovali nočni pohod, vendar nam je dež to preprečil, zato smo uživali v zabavnih socialnih igrah, še pred tem pa so nas »fino« nasmejali zamudniki s prekrasnim petjem. Vse do odhoda v posteljo je bilo živahno in smeh je napolnil vsak kotiček CŠOD-a.

Luka Špegelj, 7. a, in Marko Krajnc, 7. b

Drugi dan

Zjutraj, ko smo se zbudili, nismo bili ravno naspani, saj zvečer dolgo nismo mogli zaspati. Ko smo se uredili, smo odšli na samopostrežni zajtrk. Po zajtrku so ocenjevali urejenost sob. Med odmori smo brali knjigo z naslovom Mali princ.

Sledile so ločene dejavnosti za A in B-razred. Ena skupina je šla v Kavkno jamo, druga pa je pred domom plezala po plezalni steni. V jami smo spoznali veliko jamskih živali in si ogledali cvetačne kapnike. V jamo ni bilo enostavno priti, saj je bilo spolzko in strmo. Tam smo videli lobanjo goveda in skalo v obliki medveda in ženske. Bilo je zelo mrzlo. Po plezalni steni pa smo plezali v dvojicah, eden je varoval, drugi je plezal, potem pa smo se zamenjali.

Po malici smo zamenjali dejavnosti in jih imeli do kosila. Ko smo se nakosili, nas je čakalo kolesarjenje in sprehod do potoka. Pri potoku smo lovili različne sladkovodne živali in jih opisovali. Kolesarili smo v dolino in se vzpeli v hrib. Tam smo si ogledali tri stare hiše iz prve svetovne vojne.

Zvečer pa smo se usedli v krog in se za začetek igrali igro s škarjami. Pravilo smo morali ugotoviti sami. Potem smo prisluhnili pravljici v nadiškem narečju in peli beneške ter druge znane slovenske pesmi. Večerno druženje nama je bilo zelo všeč, všeč nama je tudi njihovo narečje.

Taja Štraser, 7. a, in Ivana Pečoler, 7. b

Prvi dan

Dočakali smo težko pričakovan dan. Izpred Gasilskega doma Muta smo se ob 6.00 odpravili na avtobus, s katerim smo šli na pot proti Livškim Ravnam. Z avtobusom smo se vozili prek Avstrije in Italije ter se čez prelaz Predel vrnili v Slovenijo. Občudovali smo naravna bogastva (planine, jezera, reko Sočo), ki nam bodo vsem ostala v spominu.

Malo za mejo smo se že odpravili na pot do rojstne hiše znanega slovenskega pesnika Simona Gregorčiča. O tem pesniku smo izvedeli veliko novega. Ogledali smo si muzej, ki govori o njegovem življenju, občudovali pa smo lahko tudi predmete iz tistega časa, ki so jih muzeju podarili bližnji prebivalci. Iz te sobe so vodila vrata v prostor, kjer smo  spoznali rodovnik Simona Gregorčiča. Tako smo se naučili brati, kako dolgo so njegovi sorodniki živeli. Izvedeli smo, da so pesnika premestili iz »planinskega raja« (tako je poimenoval svoj rojstni kraj). Vsem je bila zanimiva njegova postelja in posmrtna maska.

Po ogledu muzeja smo se odpravili proti domu Kavka, kjer bomo bivali v okviru CŠOD-a. Najprej smo odšli v svoje sobe, ki so poimenovane po pticah, nato smo se zbrali na sestanku. Seznanjeni smo bili s hišnim redom in pravili CŠOD-a. Sledilo je kosilo, nato pa smo imeli malo prostega časa.

Ob 14.30 smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je odšla kolesarit z električnimi kolesi. Ogledali smo si hišo, v kateri naj bi živela t. i. Pepa, ki je bila znana po pripovedovanju zgodb iz preteklosti. Izvedeli smo nekaj zanimivosti o življenju v teh krajih, še posebej o prvi svetovni vojni in o napadu Avstro-Ogrske na  Italijo. Pa tudi o častniku avstro-ogrske vojske. Druga skupina pa je odšla lovit bioindikatorje v potok. Dokazali smo, da voda v potoku Perivec še ni onesnažena.

Sledila je večerja, po večerji smo hoteli iti na sprehod, a nam je dež prekrižal načrte. Namesto tega smo v domu Kavka igrali zanimive igre. Ob 22. uri je sledil težko pričakovan nočni počitek.

Lana Ledinek, 7. a, in Ema Hudnik, 7. b

Sedmošolci sporočamo, da smo varno prispeli v CŠOD Kavka. Dobro se počutimo in vse lepo pozdravljamo.

 

Uspeh učencev na literarnem področju

Uspeh učencev na literarnem področju

USPEŠNI SMO BILI TUDI NA LITERARNEM PODROČJU

ELA – Mali pranger

Učenci 3. triade naše šole so tudi letos sodelovali na natečaju ELA – Mali Pranger.  Na literarni natečaj za najboljšo pesem, ki jo razpisujeta Festival Pranger in Knjižnica Rogaška Slatina na temo Toplina,  je letos  prispelo kar 261 pesmi. Med njimi je žirija izbrala najboljše pesnice in pesnike. Letošnja nagrajenka naše šole je Pia Drajzinger iz 8. a razreda. Napisala je pesem z naslovom Kaj je toplina.

Priznanja so bila podeljena na slavnostni podelitvi 27. maja 2023 v Aninem dvoru v Rogaški Slatini.

 

KAJ JE TOPLINA?

Kaj je toplina?

Je mogoče to sardina,

kakšna cvetoča malina

ali stara soseda Kosmina?

 

Je to mimoidoči starček,

ki mi prijazno odzdravi?

Je to droben zvonček,

netopirček, mravljica ali metuljček.

 

Je  gozdni šumeči potoček

ali srečen jokajoči otroček?

Je lahko samotni otoček

ali preprost na prstu obroček?

 

So veveričine igrice po drevesih,

ali sonce, ki posije po potresih?

So otroci na kolesih

ali ko vrtimo se na plesih?

Pia Drajzinger, 8. a

 

NAŠA DOMOVINA – MOJA VARNOST

Kulturno naravoslovno društvo Naša zemlja je tudi za to šolsko leto razpisalo literarni natečaj Naša domovina – moja varnost.

Na natečaj smo poslali  literarna dela (pesmi in prozna besedila) učencev 7. in 8. razreda. Zlata priznanja so prejeli:

  1. Nely Trnjek Hiter, 8. a     
  2. Luka Špegelj, 7. a     
  3. Ema Hudnik, 7. b            
  4. Žiga Palko, 7. a            
  5. Taja Štraser, 7. a      
  6. Lana Ledinek, 7. a  

 Nely Trnjek Hiter je bila za svoje delo nagrajena tudi z obiskom in ogledom predsedniške palače ter s srečanjem s predsednico Natašo Pirc Musar,  ki bo 25. 6. 2023 nagovorila 30 najboljših učencev osmih razredov.

 

MOJ VAREN DOM

 Kje naj iščem

deželo,

deželo, kjer lahko se počutim doma.

 

Kje naj iščem,

deželo,

kjer lahko čutim toplino,

kjer lahko čutim veselje,

kjer lahko čutim ljubezen.

 

Kje naj iščem deželo,

kjer lahko počutim se doma.

 

Po dolgem iskanju po svetu

spoznam – moj dom je tam,

kjer je moja Slovenija.

           

Našla sem jo. Mojo Slovenijo –

moj edini dom.

 

Našla sem jo. Mojo Slovenijo,

kjer so srečne družine doma.

Slovenijo, ki sladka kot med je,

kjer imam dobre prijatelje.

 Nely Trnjek Hiter, 8. a

 

MOJ CAJT – MOJA IZBIRA

 Na literarni natečaj Moj čas – moja izbira, ki ga je razpisal Center za mlade Domžale, smo poslali prispevke učencev 7. in 8. razreda: Ivane Pečoler, Alje Rebernik, Zoje Repnik in Pie Drajzinger.

Pesem Alje Rebernik iz 7. a razreda  se je uvrstila na 2. mesto, spis Pie Drajzinger iz 8. a razreda pa na 3. mesto.

 

MOJ CAJT, MOJA IZBIRA

Kadar mi je dolgčas in nimam kaj početi, grem na svež zrak, se družim s prijatelji ali pa peljem kužka na sprehod. Z njim grem po navadi v gozd ali po naselju. Kuža je moj najboljši prijatelj, saj me s svojim usmiljenim pogledom vedno potolaži, ko mi je hudo.

Razmišljam pa, da smo včasih otroci čisto preveč zaposleni in obremenjeni s šolo. Zaradi testov, spraševanj, krožkov … Včasih moramo iti v šolo tudi popoldan ali pa dobimo kakšne naloge tudi čez vikend. Ne zdi se mi prav, saj smo v šoli od pol osmih in vse do dveh. Preveč časa moramo v šoli sedeti in super bi bilo, če bi šli kdaj za kakšno uro ven, v naravo in tam reševali naloge. S seboj bi vzeli zvezke, peresnico, delovni list in reševali naloge po skupinah. Svež zrak bi marsikomu koristil, da bi lahko bil bolj zbran.

Med poukom pogosto gledamo skozi okno in opazujemo otroke v vrtcu, kako se brezskrbno igrajo na igralih … in se spominjamo nekaj let nazaj, ko smo bili tudi mi takšni in nismo razmišljali, kaj se bo zgodilo čez teden, mesec, leto. Naša edina skrb je bila, če bo prijateljica prišla v šolo in kaj se bova igrali.

Sicer pa je moj čas odvisen od mojega razpoloženja. Včasih je zabaven, včasih pa je lahko zelo dolgočasen. Včasih vzamem v roke svinčnik in radirko in kar tako malo za šalo malo rišem, barvam. Včasih se družim s prijatelji, rolam, grem na kolo, v hribe, se kopat, drsat, božam kokoške, se igram z muco, kužkom. Najraje pa grem v gozd, ko ozeleni in ko je jesen in pada listje. Rada grem v gozd tudi pozimi, vendar ne maram, če mi sneg pade z veje za ovratnik. Kadar peljem psa na sprehod, se sprostim, se sama z naravo in poslušam šelestenje listja, petje ptic in opazujem druge živali. Vidim plahe srnice, zajca ali zvito lisico.

Prosti čas je zelo pomemben. Babice, dedki in majhni otroci imajo kar veliko prostega časa, ki ga preživijo doma, v domovih ali v vrtcih. Všeč pa mi je tudi, kadar gremo pri krožku Razveselimo starejše v dom za ostarele in se tam z njimi družimo in igramo. Včasih različne štafetne igre, pečemo kostanje, pojemo in podobno ter jim krajšamo čas.

Prav je, da imamo vsak svoj prosti čas in da takrat počnemo vse tisto, kar nas veseli in spravlja v dobro voljo.

Pia Drajzinger, 8. a OŠ Muta

MOJ CAJT

 Moj cajt ni namenjen samo meni. O njem ne odločam le jaz.

Včasih se vleče kot med iz steklenega kozarca.

Včasih se vleče kot siva megle iz doline.

Včasih je kot leteča ptica, ki izgine v oblakih.

Včasih sem žalostna kot viseča mreža v jesenskih dneh.

Včasih sem razigrana kot lastovka na lesenem drogu.

Včasih sem zaspana kot medved v mrzli zimi.

Včasih sem jezna kot orkan sredi oceana.

Včasih sem vesela kot cvetoča pomlad.

Včasih sem zaljubljena kot ptički na gregorjevo.

Včasih pa sem tudi pridna kot drobna mravljica sredi zelene trate.

Takšen je ta moj cajt, ki nenehno teče, se ne ustavi … saj nima časa.

Alja Rebernik, 7. a

 

NATEČAJ NARAVNE IN DRUGE NESREČE – POMOČ POTREBUJEMO VSI

 Na natečaju, ki ga razpisuje  Ministrstvo za obrambo RS, Uprava za zaščito in reševanje

Izpostava Slovenj Gradec, je v 4. kategoriji – 3. triada – (literarna dela)  sodelovala Lana Špegelj Mongus, učenka 7. b-razreda. Napisala je zgodbo Skrivnosti ocena ter zanjo prejela nagrado in priznanje.

Vsem učencem, ki so sodelovali na razpisih in vsem prejemnikom nagrad, iskreno čestitam ter se veselim sodelovanja in ustvarjanja tudi prihodnje šolsko leto.😊

Mentorica Franja Razdevšek

Zaključna ekskurzija 2. razreda

Zaključna ekskurzija 2. razreda

ZAKLJUČNA EKSKURZIJA MINI ZOO

V četrtek, 8. 6. 2023, smo drugošolci odšli na zaključno ekskurzijo v Mini ZOO Slovenske Konjice. Potem smo šli v Velenju še v McDonald’s in na igrala.

Bili smo na izletu. Šli smo gledat živali. Meni je bila najljubša žival opica. Bili smo v Mini ZOO-ju, bili smo v Velenju in v McDonald’su. Potem smo šli na igrala in na koncu na avtobus. (Zarja, 2.a)

Zanimiva so mi bila igrala in zelo mi je bilo všeč v Mini ZOO-ju. Pa seveda v McDonald’su. (Aleks P., 2.b)

Najprej smo bili na avtobusu, potem smo jedli. Nato smo šli gledat živali. Moja najljubša žival je kača. Ko smo si ogledali živali, smo se šli igrat. Ko nas je učiteljica poklicala smo šli na avtobus v Velenje. Ko smo prispeli v Velenje smo šli v McDonald’s. Potem smo šli na igrala. (Andraž 2.a)

V Mini ZOO-ju je bilo fajn. Najbolj všeč mi je bilo, ko sem videla leva in levinjo. (Mia 2.b)

Najprej smo videli kenguruje, nato smo hranili koze. Potem smo videli papagaje. Moja najljubša žival je alpaka. V hiši strahov je bilo strašno. Na koncu smo šli v McDonald’s. (Mia 2.a)

Včeraj mi je bilo najbolj všeč v živalskem vrtu. Videli smo opice, sove, race, pava in ostale živali. Ko smo končali z ogledom, smo šli do McDonald’sa. Tam smo jedli in pili in potem smo šli še na igrala. Spuščali smo se po toboganu in se gugali. (Isabela 2.b)

Šli smo na avtobus. Naša prva postaja je bila Mini ZOO v Slovenskih Konjicah. Ko smo vstopili, smo videli kenguruje. Vse živali so mi bile všeč, najbolj pa lev. Potem smo šli na avtobus. Druga postaja Velenje, kjer smo šli v McDonald’s. Potem smo šli še na igrala, na avtobus in domov. (Julija 2.a)

Zelo mi je bilo fajn, ko smo hranili in božali živali ter ko smo šli na igrala. Všeč mi je bila vožnja z avtobusom, ker smo se tako dolgo vozili. (Tina 2.b)

Najprej smo šli v Mini ZOO v Slovenske Konjice, kjer mi je bila najlepša žival kača in krokodil. Všeč mi je bila tudi hiša strahov. (Aljoša 2.a)

Všeč mi je bilo, ko smo lahko božali kozice in šli v McDonald’s. (Maša 2.b)

Šli smo na avtobus, prva postaja Slovenske Konjice Mini ZOO. Tam smo videli veliko zanimivih živali. Moja najljubša je flamingo. Potem smo šli na avtobus in v Velenje. (Katarina 2.a)

OBVESTILO

OBVESTILO

Obveščamo vas, da zaradi zaradi tehničnih težav nismo dosegljivi na stacionarnem telefonu. Pokličete nas lahko na telefonsko številko 051 425 893.

Hvala za razumevanje!

 

Druženje sedmošolcev z vrstniki iz Arneža (Arnfelsa)

DRUŽENJE Z UČENCI IZ ARNFELSA

V ponedeljek, 5. 6. 2023, smo sedmošolci OŠ Muta in učenci iz Arneža (Arnfelsa) prespali v telovadnici naše šole. Ob lepem vremenu bi morali dva dni skupaj preživeti v Bistriškem jarku, a je naš prvotni načrt zaradi dežja splaval po vodi. Kljub temu smo se zelo zabavali.

Ob 8.20 smo se učenci zbrali v telovadnici, kjer smo počakali učence iz Avstrije. Z njimi sta prispela učitelja Ernest in Maximilian ter učiteljica Anja. Sledila je igra spoznavanja. Mi smo se morali predstaviti v nemškem jeziku, Avstrijci pa v slovenskem jeziku. Tako smo si zapomnili imena.  Mislim, da smo se vsi zabavali. Sledila je malica, nato smo se vsi razveselili igre z žogo. Zatem smo se razdelili v skupine in obiskali tri različne delavnice. Meni je bila najljubša delavnica, kjer smo kuhali in spoznavali stare predmete. Najbolj sem si zapomnila »rifl«, ki zgleda kot glavnik, a so z njim pobirali borovnice. Tudi stara usnjena aktovka mi je bila zanimiva, a je v šolo ne bi nosila. Uživali smo tudi v športni delavnici, kjer je bilo pomembno sodelovanje in spodbujanje. Tudi pri matematiki na zabaven način je bil odnos s člani skupine pomemben. Po kosilu smo vsi pohiteli iskat svoj prostor za spanje. Bili smo že utrujeni, zato smo kar poskakali v spalne vreče. A dneva še ni bilo konec.

Sledile so druge dejavnosti: lokostrelstvo, streljanje z zračno puško in športne igre. Vse to se mi je zdelo zabavno, še posebej lokostrelstvo. Tam so bile različne tarče ter loki. Nato smo se malo odpočili in se lotili priprave predstavitev po trojicah.

Zvečer smo se zabavali na plesišču ob zvokih slovenskih in nemških pesmi. Nato pa nas je razveselil še vonj na ognju pečenih klobas in okus sladkih penic. Po druženju ob ognju smo se odpravili k počitku.

Naslednji dan smo se zbudili okoli sedme ure. Pospravili smo ležišča in odšli novim dogodivščinam naproti. Po zajtrku smo nadaljevali  z delom v skupinah. Odšli smo na kratek sprehod in obiskali muzej na Muti, ki govori o kovaštvu in gasilstvu v naši občini. Sledila je naša zadnja dejavnost: predstavitev ustvarjenih del. Bilo je zabavno, saj si lahko primerjal svoje delo z drugimi deli.

Sledilo je poslavljanje. Vsi smo bili žalostni, a hkrati veseli, saj smo vedeli, da smo skupaj ustvarili večne spomine.

Ema Hudnik, 7. b

KAMPIRANJE Z VRSTNIKI IZ AVSTRIJE

5.junija 2023 smo se v telovadnici OŠ Muta zbrali sedmošolci naše šole in učenci iz šole Arnfels (Arnež) iz Avstrije. Nameravali smo se dva dni družiti v naravi v Bistriškem jarku, vendar nam je zagodlo vreme, zato smo popolnoma spremenili vrste aktivnosti in je kraj nočitve postal kar naša telovadnica. Pričeli smo z igro, s katero smo se spoznavali po imenih, nato smo imeli malico in šli igrat »dodgeball«.

Žal me je po igri nenadoma začelo boleti koleno. Poskušal sem odmisliti bolečino, vendar ni šlo. Razdelili smo se v skupine. Moja skupina je imela najprej športne igre, istočasno je druga skupina imela matematiko, tretja kuhanje. Sprva nisem čutil bolečine, saj smo se vozili z vozički, ko sem vstal, pa se je bolečina zopet povečala. Šel sem počivat, poleg vsega mi je ponagajal še visok krvni sladkor. Vprašal sem učitelja, če bi lahko poklical mamo, da bi prišla po mene, saj je bila doma. Hitro je prišla in me odpeljala na domačo »prvo pomoč«. Koleno sem si namazal s protibolečinsko kremo in počival do predvidenega kosila. Po eni uri počitka sem se želel vrniti v šolo, ampak to sploh ni bilo tako preprosto. Vsa vrata do naših prostorov za druženje so bila namreč zaklenjena, ključe pa so odnesle učiteljice, ki so zapustile telovadnico in tako sta se mama in učitelj Stanko odločila, da me ne bosta pustila stati na dežju, čeprav pravijo, da je rast takrat najhitrejša, jaz pa sem med najmanjšimi v razredu … Torej, speljala sta novo, nenačrtovano športno aktivnost – dvigovanje uteži s tal do prvega okna. Ta 42 kg utež pa sem bil jaz. Samo upal sem, da me bo mami uspela dvigniti, saj je še konec tedna ležala z bolečinami v križu.  Tako sem se kar skozi okno vrnil novim dogodivščinam naproti.

Čakale so nas še mnoge aktivnosti. Najboljše se mi je zdelo streljanje z lokom in zračno puško. Čas do večerje je kar hitro minil. Tako je zmanjkalo časa za naše družabne igre. Posebno nenavadno okolje za spanje je bila tokrat naša telovadnica, ki jo sicer uporabljamo popolnoma drugače. Vedno polna hrupa in razigranosti je tokrat postala spalnica, ki pa nikakor ni mogla postati spokojno tiha, saj nas je spalo in smrčalo skoraj 50 otrok, ki smo se trudili vsak po svoje umiriti misli in priklicati spanec.

Ob 7. uri smo se prebudili zopet v deževno jutro, ki smo ga pričeli z zajtrkom, sprehodom do konjev in nadaljevali z obiskom gasilskega muzeja, ki smo ga razkazali našim avstrijskim gostom. Sporazumevali smo se največ v angleškem jeziku, ki smo ga vsaj v naši skupini vsi najbolje obvladali. Kljub temu da obiskujem izbirne vsebine nemškega jezika, mi je bil avstrijski naglas naših gostov včasih čisto nerazumljiv.

Polni novih izkušenj in vtisov smo se ob 13. uri poslovili, Avstrijce je čakal avtobus, jaz pa sem se s polnim nahrbtnikom na ramenih odpravil peš proti domu, da vsaj delno nadoknadim načrtovani »planinski pohod«.

Nik Javšnikk, 7. b

Prvošolci v Bistriškem jarku

Prvošolci v Bistriškem jarku

V torek, 30. 5. 2023, so se prvošolci odpravili peš v Bistriški jarek. Pot je bila za njih mala malica, saj so bili ves čas dobre volje. Ko smo prišli do šole, smo učiteljice predlagale, da se malo spočijejo v senci, ampak so se učenci raje igrali. Postavili so si poligone, se igrali z žogo, se pogovarjali in ustvarjali. Nato smo imeli kosilo. Po kosilu smo raziskovali življenjska okolja – travnik in potok. Na travniku smo s pomočjo posodic z lupo ujeli travniške živali, jih opazovali, poimenovali, narisali ter jih spustili nazaj v naravo. Našli smo veliko različnih živali – mravlje, čebele, pajke, kobilice, gosenice, bramorja, hrošča … Opazovali smo tudi rastline in jih s pomočjo knjig (in učiteljic) poimenovali. Prav tako smo opazovali potok. Našli smo kar nekaj živali in rastlin, ki so značilni za to življenjsko okolje. Potem smo se razdelili v skupine.  Dve skupini sta odšli na Sedelnikov slap ter si ogledali ekološko kapelico, dva skupini pa sta ostali pri šoli – ena je imela lokostrelstvo, druga pa je z zeliščarko pripravila mazilo za rane. Nato so se skupine zamenjale, tako da je vsaka skupina opravila vse. Po dejavnostih smo si pripravili večerjo, ki smo jo z veseljem pojedli. Ko smo pospravili za sabo, so se starši že pripeljali in skupaj smo zaključili čudovit dan.

Učiteljice in učenci

Dostopnost