USPEH NA LITERARNEM NATEČAJU MOJA RODNA DOMOVINA

 

Osnovna šola Vič je skupaj z Združenjem veteranov 90-91 mesta Ljubljane in bivših ljubljanskih občin razpisala že 16. literarni natečaj »Moja rodna domovina«. Letos je bila tema natečaja »Voda – veselje in solze«. Učenci 3. triade so tudi letos sodelovali na natečaju in bili zelo uspešni.

TAJA ŠTRASER, učenka 8. a-razreda, je prejela nagrado za spis Brez strehe nad glavo, LANA LEDINEK iz 8. a in TIA KRIŽOVNIK iz 7. a-razreda pa sta za pesmi Moja dednina, Poplave v Sloveniji ter Živali v moji domovini prejeli priznanja.

Nagrado in priznanja so učenke prejele na zaključni prireditvi v četrtek, 18. 4. 2024, na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

Vsem nagrajenkam iskreno čestitam, čestitam pa tudi vsem učencem, ki so sodelovali na natečaju in ustvarjali na temo o svoji domovini.

Mentorica Franja Razdevšek

Nagrajenka Tia je o svojem doživetju na zaključni prireditvi zapisala:

  1. februarja nam je učiteljica Franja predstavila literarni natečaj Moja rodna domovina. Tema natečaja je bila Voda – veselje in solze. Odločila sem se, da bom tudi jaz sodelovala na natečaju. Med počitnicami sem se zelo trudila in napisala pesmico z naslovom Poplave v Sloveniji. Učiteljica jo je pregledala in poslala na natečaj.
  2. aprila sem dobila od učiteljice sporočilo, da je bila moja pesmica nagrajena. Nisem mogla verjeti. Naslednji dan pa mi je učiteljica še povedala, da smo 18. 4. 2024 povabljeni v Ljubljano na zaključno prireditev in podelitev priznanj. Poleg mene sta bili nagrajeni še osmošolki Lana Ledinek in Taja Štraser.
  3. 4. sem se zbudila že ob pol sedmih in si pripravila vse za potovanje v Ljubljano. Midve z mamo sva potovali s svojim avtom, ostali so se peljali s šolskim kombijem. Na poti proti Ljubljani smo se srečali in ob 10.15 skupaj prispeli do OŠ Vič. Tam smo morali poiskati parkirne prostore, nato pa smo šli v šolo, kjer so nas prijazno povabili v njihovo jedilnico. Ko so bili vsi obiskovalci že tam, se je začel kulturni program. Najprej nas je pozdravil ravnatelj OŠ Vič, nato je mladinski pevski zbor zapel 3 pesmi o domovini. Sledila je podelitev zahval mentorjem sodelujočih šol. Nato so nas pogostili s kosilom. Po kosilu smo se dobili pred šolo in se z avtobusom peljali v center Ljubljane.

Ko smo v Ljubljani čakali na navodila, smo na Kongresnem centru srečali znano igralko Gajo Filač na črnem kolesu in igralca Bojana Emeršiča. Vsi smo se želeli z njima fotografirati.

Ko so prišli naši vodiči, smo se razdelili v 2 skupini. Mi smo bili v 1. skupini, ki se je odpravila na vožnjo po reki Ljubljanici, ki je trajala eno uro in pol. Bilo mi je zelo všeč, saj sem veliko zvedela o mostovih čez Ljubljanico (Zmajski most, Čevljarski most, Mesarski most), o Tromostovju, o arhitektu Jožetu Plečniku in še marsikaj. Žal pa nisem videla nobene nutrije.

Med vračanjem smo se ustavili še ob majhni kavarni ob Ljubljanici, kjer so si odrasli privoščili kavico. Med vožnjo nam je vodička pokazala  tudi ljubljanskega zmaja, ki krasi tudi grb Ljubljane, in povedala nekaj legend o tem mitološkem bitju.

Nato smo si ogledali še stari del našega glavnega mesta. Vodička nam je pokazala hotel, v katerem je prebivala kraljica Elizabeta, Prešernov spomenik, Trnovsko cerkev  … si kljub mrazu privoščili sladoled ter se počasi odpravili proti Konservatoriju za glasbo in balet, kjer je v veliki dvorani potekla zaključna prireditev. Vsi nagrajenci smo se morali usesti čisto spredaj. V programu je sodelovalo veliko glasbenih komornih skupin. Bilo je zelo slovesno. Ko je prišel čas za podelitev nagrad, sem v trebuhu začutila metuljčke.  Bilo me je kar malo strah. Na koncu smo naredili še skupno fotografijo, prireditev pa je s svojimi govori zaključilo kar nekaj pomembnih ljudi, med njimi tudi gospod Srečko Šestan, poveljnik CZ RS.

Po končani prireditvi smo se odpeljali proti OŠ Vič, kjer smo imeli parkirane avtomobile. Domov sem se vrnila utrujena, a polna prijetnih in nepozabnih vtisov. Dan mi je bil zelo všeč, zato sem sklenila, da bom tudi v bodoče sodelovala na literarnih natečajih.

Tia Križovnik, 7. a

Dostopnost