DRUŽENJE Z UČENCI IZ ARNFELSA

V ponedeljek, 5. 6. 2023, smo sedmošolci OŠ Muta in učenci iz Arneža (Arnfelsa) prespali v telovadnici naše šole. Ob lepem vremenu bi morali dva dni skupaj preživeti v Bistriškem jarku, a je naš prvotni načrt zaradi dežja splaval po vodi. Kljub temu smo se zelo zabavali.

Ob 8.20 smo se učenci zbrali v telovadnici, kjer smo počakali učence iz Avstrije. Z njimi sta prispela učitelja Ernest in Maximilian ter učiteljica Anja. Sledila je igra spoznavanja. Mi smo se morali predstaviti v nemškem jeziku, Avstrijci pa v slovenskem jeziku. Tako smo si zapomnili imena.  Mislim, da smo se vsi zabavali. Sledila je malica, nato smo se vsi razveselili igre z žogo. Zatem smo se razdelili v skupine in obiskali tri različne delavnice. Meni je bila najljubša delavnica, kjer smo kuhali in spoznavali stare predmete. Najbolj sem si zapomnila »rifl«, ki zgleda kot glavnik, a so z njim pobirali borovnice. Tudi stara usnjena aktovka mi je bila zanimiva, a je v šolo ne bi nosila. Uživali smo tudi v športni delavnici, kjer je bilo pomembno sodelovanje in spodbujanje. Tudi pri matematiki na zabaven način je bil odnos s člani skupine pomemben. Po kosilu smo vsi pohiteli iskat svoj prostor za spanje. Bili smo že utrujeni, zato smo kar poskakali v spalne vreče. A dneva še ni bilo konec.

Sledile so druge dejavnosti: lokostrelstvo, streljanje z zračno puško in športne igre. Vse to se mi je zdelo zabavno, še posebej lokostrelstvo. Tam so bile različne tarče ter loki. Nato smo se malo odpočili in se lotili priprave predstavitev po trojicah.

Zvečer smo se zabavali na plesišču ob zvokih slovenskih in nemških pesmi. Nato pa nas je razveselil še vonj na ognju pečenih klobas in okus sladkih penic. Po druženju ob ognju smo se odpravili k počitku.

Naslednji dan smo se zbudili okoli sedme ure. Pospravili smo ležišča in odšli novim dogodivščinam naproti. Po zajtrku smo nadaljevali  z delom v skupinah. Odšli smo na kratek sprehod in obiskali muzej na Muti, ki govori o kovaštvu in gasilstvu v naši občini. Sledila je naša zadnja dejavnost: predstavitev ustvarjenih del. Bilo je zabavno, saj si lahko primerjal svoje delo z drugimi deli.

Sledilo je poslavljanje. Vsi smo bili žalostni, a hkrati veseli, saj smo vedeli, da smo skupaj ustvarili večne spomine.

Ema Hudnik, 7. b

KAMPIRANJE Z VRSTNIKI IZ AVSTRIJE

5.junija 2023 smo se v telovadnici OŠ Muta zbrali sedmošolci naše šole in učenci iz šole Arnfels (Arnež) iz Avstrije. Nameravali smo se dva dni družiti v naravi v Bistriškem jarku, vendar nam je zagodlo vreme, zato smo popolnoma spremenili vrste aktivnosti in je kraj nočitve postal kar naša telovadnica. Pričeli smo z igro, s katero smo se spoznavali po imenih, nato smo imeli malico in šli igrat »dodgeball«.

Žal me je po igri nenadoma začelo boleti koleno. Poskušal sem odmisliti bolečino, vendar ni šlo. Razdelili smo se v skupine. Moja skupina je imela najprej športne igre, istočasno je druga skupina imela matematiko, tretja kuhanje. Sprva nisem čutil bolečine, saj smo se vozili z vozički, ko sem vstal, pa se je bolečina zopet povečala. Šel sem počivat, poleg vsega mi je ponagajal še visok krvni sladkor. Vprašal sem učitelja, če bi lahko poklical mamo, da bi prišla po mene, saj je bila doma. Hitro je prišla in me odpeljala na domačo »prvo pomoč«. Koleno sem si namazal s protibolečinsko kremo in počival do predvidenega kosila. Po eni uri počitka sem se želel vrniti v šolo, ampak to sploh ni bilo tako preprosto. Vsa vrata do naših prostorov za druženje so bila namreč zaklenjena, ključe pa so odnesle učiteljice, ki so zapustile telovadnico in tako sta se mama in učitelj Stanko odločila, da me ne bosta pustila stati na dežju, čeprav pravijo, da je rast takrat najhitrejša, jaz pa sem med najmanjšimi v razredu … Torej, speljala sta novo, nenačrtovano športno aktivnost – dvigovanje uteži s tal do prvega okna. Ta 42 kg utež pa sem bil jaz. Samo upal sem, da me bo mami uspela dvigniti, saj je še konec tedna ležala z bolečinami v križu.  Tako sem se kar skozi okno vrnil novim dogodivščinam naproti.

Čakale so nas še mnoge aktivnosti. Najboljše se mi je zdelo streljanje z lokom in zračno puško. Čas do večerje je kar hitro minil. Tako je zmanjkalo časa za naše družabne igre. Posebno nenavadno okolje za spanje je bila tokrat naša telovadnica, ki jo sicer uporabljamo popolnoma drugače. Vedno polna hrupa in razigranosti je tokrat postala spalnica, ki pa nikakor ni mogla postati spokojno tiha, saj nas je spalo in smrčalo skoraj 50 otrok, ki smo se trudili vsak po svoje umiriti misli in priklicati spanec.

Ob 7. uri smo se prebudili zopet v deževno jutro, ki smo ga pričeli z zajtrkom, sprehodom do konjev in nadaljevali z obiskom gasilskega muzeja, ki smo ga razkazali našim avstrijskim gostom. Sporazumevali smo se največ v angleškem jeziku, ki smo ga vsaj v naši skupini vsi najbolje obvladali. Kljub temu da obiskujem izbirne vsebine nemškega jezika, mi je bil avstrijski naglas naših gostov včasih čisto nerazumljiv.

Polni novih izkušenj in vtisov smo se ob 13. uri poslovili, Avstrijce je čakal avtobus, jaz pa sem se s polnim nahrbtnikom na ramenih odpravil peš proti domu, da vsaj delno nadoknadim načrtovani »planinski pohod«.

Nik Javšnikk, 7. b

Dostopnost