Obveščamo Vas, da je dvig spričeval možen v tajništvu šole:

27. 6. 2019, 28. 6. 2019 in 1. 7. 2019 (od 8. do 14. ure) in

od 19. 8. do 23. 8. 2019 (od 8. do 14. ure).

Lepo Vas pozdravljamo!

Ravnateljica
Anita AMBROŽ, prof.

Seznam učbenikov, delovnih zvezkov in ostalih pripomočkov za šolsko leto 2019/2020

1. RAZRED 2. RAZRED 3. RAZRED 4. RAZRED 5. RAZRED 6. RAZRED 7. RAZRED 8. RAZRED 9. RAZRED   

V četrtek, 20. 6. 2019, smo učenci 6. in 7. razreda, ki smo obiskovali dramski krožek, zaigrali pravljično veseloigro  za otroke Modra vrtnica za princesko, ki jo je napisala slovenska pravljičarka Kristina Brenkova. Igrala sem princesko in pred nastopom sem imela kar malo treme. A ko sem stopila na oder, me ni bilo več strah in zlahka sem se vživela v vlogo. Pa tudi vsi gledalci so pokazali navdušenje in so verjeli v naše igranje. 

Igrica pripoveduje o kralju, ki zelo rad vrtnari in je  kraljevanja že dodobra naveličan.  Roko  hčerke ponudi le tistemu, ki bo prinesel modro vrtnico.  Tako princeska, ki  bosa teka naokrog, čaka na fanta, ki ji bo prinesel modro vrtnico.

Naučili smo se, da včasih gledamo, pa ne vidimo, spet drugič pa v še tako rdečem cvetu šipka lahko uzremo modro vrtnico. Tako tudi princeska cvet sprejme šele od fanta, ki ji je zares všeč.

Na nastopu smo vsi zelo uživali in se zabavali. To pa tudi zato, ker smo vse leto pridno vadili z učiteljico Franjo Razdevšek, ki nas je vodila in spodbujala.

                                                                                                                                                       Žana Lorenci, 6. b

[Show as slideshow]

V sredo, 12. 6., smo se učenci, ki smo poleg rednega pouka obiskovali še različne dejavnosti, npr. dodatni pouk, čajanke, sodelovali na različnih natečajih in podobno, odpravili na nagradni izlet. Ko smo se vozili proti Vrhniki, nam na avtobusu ni bilo dolgčas, saj smo bili vsi obkroženi z dobro družbo.

Prispeli smo do tehničnega muzeja Bistra. Vodič nas je najprej pospremil v veliko sob z najrazličnejšimi starimi avtomobili, nekateri so nekdaj pripadali celo Josipu Brozu Titu. Ogledali smo si tudi motorje iz starih časov. Nato smo se odpravili še v del muzeja, ki je namenjen gozdarstvu.

Po ogledu muzeja smo se odpeljali do naše druge postaje, do domačije Ivana Cankarja. Tam smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je najprej odšla do cerkve Sv. Trojice, druga skupina pa si je medtem ogledovala domačijo Ivana Cankarja. Vodička, ki nas je popeljala k cerkvi Sv. Trojice, nam je govorila ter razlagala, zakaj je Ivan tako rad hodil k tej cerkvi. Gospod v hiši pa nam je pripovedoval o Cankarjevem življenju od rojstva do smrti. Bilo je zanimivo.

Vsi smo bili že malce utrujeni, ker je sonce močno pripekalo, in seveda tudi lačni. Odpravili smo se v restavracijo, kjer smo imeli kosilo. Jedli smo pico. Komaj smo se malo spočili, smo že morali oditi naprej, na meni najboljšo stvar.

Naša tretja in zadnja postaja je bil šolski muzej. Tam smo se prav tako razdelili v dve skupini, saj nas je bilo preveč. Prva skupina je šla na ogled muzeja, druga pa na učno uro lepopisa iz leta 1930. Ko smo si ogledali muzej, so nam povedali veliko zanimivosti o šolanju od prazgodovine do danes. Videli smo tudi, s čim so učitelji kaznovali otroke ter da so otroci v šolo hodili z lesenimi torbami. Ogledali pa smo si tudi črne in zlate bukve.

Končno je le napočila ura lepopisa iz leta 1930. Malo me je stiskalo pri srcu, saj je bila učiteljica že na pogled zelo stroga. In tudi v resnici je bila takšna. Pred poukom pa so nam še povedali, da moramo učiteljico nagovarjati gospodična učiteljica, ker se učiteljice včasih niso poročale. In ko smo odgovarjali na njena vprašanja, smo morali stati. Med poukom mi je šlo malo na smeh, po drugi strani pa se sploh nisem mogla  smejati, ker me je tako stiskalo pri srcu. Imela sem se odlično.

Napočil pa je seveda tudi čas, ko smo morali nazaj domov, čeprav bi raje še kakšno urico preživeli v šoli iz leta 1930.

Izlet je bil zelo zanimiv.
                                                                                                                            Zoja Altbauer, 7. b

V sredo, 12. 6. 2019, smo se nekateri učenci odpeljali na nagradni izlet v okolico Ljubljane. Ogledali smo si Tehniški muzej Slovenije v  Bistri, Cankarjevo domačijo in šolski muzej, kjer smo doživeli res prijetno uro starega pouka iz leta 1930.

Ob sedmih zjutraj smo se odpravili izpred šole. Vožnja na avtobusu je bila kar zabavna, vendar sem jo skoraj vso prespala. Ko smo prispeli do muzeja v Bistri, smo najprej dobili malico. V muzeju smo si ogledali oddelek gozdarstva, razstavo avtomobilov in lovsko razstavo. Vse mi je bilo zelo všeč. Izvedela sem veliko novih stvari, čeprav sem v tem muzeju že bila z družino, ampak takrat nismo imeli vodiča. Najbolj so me pritegnili avtomobili, ker je moj oče avtomehanik. Ogledali smo si celo zbirko Titovih avtomobilov in izvedeli nekaj malega o Josipu Brozu Titu. Presenečena sem bila, da imajo celo avtomobil, v katerem se je vozil najmlajši ameriški predsednik John F. Kennedy, v tem avtu pa so ga tudi ubili. Na lovskem oddelku smo videli nagačenega volka in medveda ter mnogo drugih zanimivih stvari, vse od starinskega orožja do opreme. Ko smo končali z ogledom, nas je pot peljala v Vrhniko, kjer smo si ogledali Cankarjevo domačijo. Izvedeli smo veliko novega o Cankarju. Vodil nas je »živi Cankar«, to je bil gospod, ki je imel enake brke kot pravi Cankar. Sprehodili smo se še do bližnjega hriba, do cerkvice Svete Trojice. Po ogledu smo odšli na kosilo, ki smo se ga vsi veselili, saj smo bili že pošteno lačni.

Po kosilu smo nadaljevali z ogledi, odšli smo namreč v šolski muzej. Ko smo prišli tja, smo bili vsi zelo neučakani. Dekleta smo najprej dobila predpasnike in rokavnike, fantje pa suknjiče. Sledila je učna ura lepopisa. Učiteljica je bila zelo stroga, ampak je znala tudi pohvaliti, kar pa se je zgodilo zelo redko. Govorila je v stari slovenščini, ampak smo jo vsi kar lepo razumeli. Nekaj učencev je moralo za kazen tudi klečati na koruzi. Vse je bilo drugače kot v naši šoli. Pisali smo s črnilom pa tudi pero se je držalo drugače. Res je bilo težko. Najtežje pa je bilo to, da smo morali, medtem ko smo pisali, imeti eno roko ves čas za hrbtom. Res so vzbudili pravi strah v nas in ne vem, kako jim je to uspelo. Še naši učiteljici je bilo prav zares strah in ko sem videla preplašeni učiteljici, me je bilo še bolj strah.

Po učni uri pa je sledil še ogled muzeja, ki je bil zelo zanimiv. Videli smo zlate in črne bukve. V zlate bukve so se vpisali pridni učenci in pisava v njih je bila tudi precej lepša od tiste v črnih bukvah. V črne bukve pa so se vpisali tisti učenci, ki niso bili pridni ali pa so kaj ušpičili. Videli smo tudi, kakšno opravo so imeli učitelji nekoč, in lahko smo poskusili pisati po voščeni tablici, prav takšni, kot so jo imeli nekoč. Po tem res prekrasnem doživetju pa smo se odpravili domov.

Na izletu smo res uživali, to učno uro pa si bom zagotovo zapomnila do konca življenja. S sošolko sva dobili idejo, da bi lahko enkrat v letu imeli cel teden (ali pa vsaj en dan) pouk kot v starih časih. Žana je bila nad učno uro tako navdušena, da je izdelala črne in zlate bukve, sramotilnega osla in v šolo celo prinesla koruzo za klečanje. Prepričana sem, da se je doživetje v šolskem muzeju vseh učencev zelo dotaknilo.  

                                                                                                                             Eva Vitrih, 7. b

[Show as slideshow]

Spoštovani starši!

V ponedeljek, 24. 6. 2019, je zadnji šolski dan v šolskem letu 2018/2019.
Dejavnosti bodo potekale od 8.20 do 12.15.
Učenci vozači v šolo pridejo po ustaljenem voznem redu. Domov so organizirani prevozi takoj po končanem pouku ob 12.45.
Jutranje varstvo se izvaja po rednem urniku, OPB pa že od zaključka pouka dalje. Kosilo bo pripravljeno za učence, ki so na kosilo prijavljeni. 

Želimo vam varne in prijetne počitnice. 

                                                                                                                                                         Ravnateljica
                                                                                                                                                          Anita Ambrož, prof.